zvok in slika

kot se šika, še dobro, da nas ni slišala mala Nika...




Ambroževa vročina, ki jo doživimo v povprečju 1x na šest let, je prišla kot naročena za izvedbo našega mini performansa, ki smo ga načrtovali že v prejšnjih dveh tednih, pa še en teden prej. Ker družinica živi v pritličju, so nam bile prihranjene številne logistične zagonetke, sosedje pa so junaško prenesli začasno okupacijo ulice pred blokom. Glede na to, da sta pri hiši sedaj dve deklici, bi znale biti podoknice čez 15, 20 let pod Čopijevim oknom precej čest pojav...

malo nas je, al nas ima.

Danes je obveznosti cirka štirideset članskega velepomembnega in velecenjenega Akademskega pevskega zbora Univerze na Primorskem izpolnjeval vokalni ad-hoc sextet, takole v megli slikan z Ambroževim mobitelom.

こんにちは 2

Čopijeva Oj, gora ta Kaninova v izvedbi zbora Ritsuyu-kai iz Tokia. V degustacijskem prostoru vinske kleti Santomas v Šmarjah pri Kopru smo Japonce pred njihovim odhodom domov uvedli še v primorsko vinarstvo.

こんにちは

V Kopru so nam peli Ritsuyu-kai, japonska oh in sploh zborovska zasedba. Slišali in videli smo marsikaj, pofotkali pa bolj za en drek, ker kaj ti že nuca fotoaparat, če ga ne znaš uporabljat?

No, kakorkoli, fantje in punce se ne hecajo. Medse so za en komad vzeli tudi našo Matejo, po koncertu pa sva jih z Boštjanom v družbi neuničljivega gostitelja Mitje peljala jest v izolsko Primavero, kjer smo dobili vsak svojo pivičko, pa tudi POLAROID PICTURE. Kaj pa drugega pričakovat od Japoncev, kot da nosijo s sabo vse sort strojčkov, mini printerčkov in mikro kamerc?

Red carpet girlz and boyz

V petek smo se šli važit v Portorož na premiero filma Osebna prtljaga.