pred občinstvom v bolj kot ne komorni zasedbi je potekala brez večjih pretresov. Špela je nenavadno veliko zardevala in tudi jezik se ji zapletal bolj kot običajno, le kdo bi vedel čemu? Jaz že ne. Bržkone gre za misterij. Manuel (katerega fotke so danes tu nalepljene) je enkrat vmes stisnil play na movie-maker fajlu, ki je nastal tik pred zdajci, in ponudil poslušalstvu dodatno vizualno razvedrilo med naših prepevanjem tekmovalnega programa.
Za presenečenje večera je poskrbel Ambrož, ki je, ne bodi len, za konec udaril po vilici in nam detoniral intoniral ljudsko Oj, mati mamca, pošljite me na po vodo, ki jo je po ocenah subjektivne druge altistke znalo na pamet 6-7 najbolj vzornih apezejevcev, ostali smo se pa še kar uspešno šlepali zraven in nekako pririnili do konca štikelca, za katerega je nekdanja apezejevka Mateja Petelin sicer pred leti dobila nagrado za mlado skladateljico. Rektor dr. Bohinc je izjavil, da bo ob prvi seji senata univerze zavrtel navzočim kakšno vižo z našega Mysteriuma. Predlagam mu Rachmaninov Sakralni koncert, da si akademstvo in senatorstvo nabere vsaj dobrih šest minut poslušanja univerzitetnega matičnega zbora, za katerega večina verjetno niti ne ve, da obstaja. Šopek tulipanov je odnesla Branka Kljun, ki je prispevala opis skladb in je naša prva na papirju objavljena blogerka v rubriki gostujoča tipkovnica.
Razšli smo se v prijetnem vzdušju, nekateri domov na večerjico in pred televizijo, večina pa kar direkt na vaje, kjer smo vztrajali do desetih. Po vsem tem se je prilegel en dim, zato je kadilski krožek, skoraj odplaknjen z vodo by čistilka, obstal še za deset minut na ladijskem podu kantine in odkontempliral pretekli večer. Ne bom zamolčala, da so se takrat delile tudi zgoščenke, čeprav se zavedam, da bi to utegnilo povečati število kadilcev v zboru.
