je po stari navadi vikend, ko v blagor zbora s spiska črtamo vse šolske, službene, družinske in verske obveznosti. seveda ne vsi, ampak pustmo stat, PUSTMO STAT.
V soboto smo se na bienalu sodobne glasbe posvečali novim štikelcem na besedila kraševca Kosovela. Še najbolj se je trudil in potil naš Patrik, ki nam je dirigiral, svaka mu čast, ma prou res svaka mu čast, ker na vaji je bilo prav za se zjokat fouš... AMPAK na koncertu je vse nekako šlo skozi, še celo kamni so sodelovali, kar poglejte na slikcah, če ne verjamete, palčke in tisti diski - baje repentaborski apnenec, CaCO3 za znalce.
V nedeljo, ko smo že dali skozi dopoldansko vajo in takoj za njo uploadali vase cca. 30 kil pic sort štirjezimskicajti, margerita in zelenjavna, nas je pričakal takšen Piran...
..., ki ga seveda nismo uživali v vsem njegovem soncu, ampak v vsej njegovi teatralnosti. Kar po kmečko povedano pomeni, da smo se zaprli v gledališče Tartini in odvadili že tisočkrat odvadeno. In se skušali pri tem seveda imet fajn. Sej nam je še kar šlo...
... sploh, ker smo si vmes prirejali take male foto seansice...
... katerim niso ušli niti naši gostje, člani zasedbe
VAL, ...
..., ki so pod budnim ušesom kar treh skladateljev testirali oder za skorajšnji koncert.
Ekola, tukaj so še v veštitih...
... in s puncami.
Kam gleda Krapež??? Bržkone v note... c c c... in to EN TEDEN PRED TEKMOVANJEM.
Stojan nam je podaril užitno harfo, take imamo najraje. Do zadnje strune smo jo pohrustali po današnji vaji. JA, TUDI DANES SMO IMELI VAJE. Se še komu zdi, da je nonstop na vajah?
še en psihadelični bis za ta večje fane:
