Tako prisrčen prispevek smo prejeli, da mi je prav polepšal dan! Pa je bil že tako dober! Marko Sancin piše o turneji po Italiji, APZ UP, patetiki, vokalih, o hitrosti in pospešenem gibanju- Samo za vas, Marko Sancin!
Pa smo doma...
In kako hitro je minilo!
Koliko enkratnih spominov, glasbenih užitkov, nasmehov, pogovoro pozno v noč, napetosti in veselja...kaj bi napisal, o čem naj poročam?
Bom kar o svojih osebnih občutkih po končani turneji, res ne morem drugače.
Z glasbo se ukvarjam kar nekaj let in v njej vedno uživam kot pianist, zborovodja in pevec. Redkokdaj pa se mi zgodi, da moram na odru med izvajanjem ali poslušanjem brzdati svoje občutke, da mi ne kane solza in se mi posledično zapre grlo in ne morem več peti. Med turnejo se mi je to kar večkrat ponavljalo, bodisi zaradi krasnega programa, bodisi zaradi tankočutnih interpretativnih izbir Ambroža. Nenanzadnje pa mislim, da ne uživaš v skupnem petju do take mere, če nimaš ob sebi nekoga, ki ti je drag, ki ti nekaj pomeni, ki ga imaš rad - to je APZ UP. Skupina fantov in deklet, ki se trudijo, da bi dosegli čimboljši a še prej čimlepši rezultat. Vsak poseben, vsak po svoje zanimiv, nekateri nastopaški, drugi bolj sramežljivi, eni resni, drugi vedno nasmejani, vsi srčni ljudje. Seveda, iskanje rezultata zahteva svoj delež: trenja, pretiravanje, včasih celo kreganje in ostre kritike, a kaj, ko na odru objem glasbe združi vse v enkratno celoto, vsi visimo iz Ambroževih ust, obraza in rok...in vse mine: trenja, kreganje, pretiravanje; na odru smo z Ambrožem in z Andrejo enotni, po končanem nastopu pa vsi znova prijatelji. V dobrem in slabem, v zmagi v Milazzu in v razočaranju v Arezzu.
Obstajata dve kategoriji glasbenikov, v tem primeru zborov, prva je na O, druga je na A. Zbori, ki pojejo na O so tisti, ki jih poslušaš in rečeš »Ooooo...kako pridni, uglašeni, sposobni, kako zdržijo intonacijo« po tretji pesmi, pa z očmi iščeš izhod, ker si naveličan, ko se lotijo dodatka pa si že skoraj nervozen. Zbori na A pa so tisti, ki jih poslušaš in rečeš »Aaaaaa, ke lepo!« in bi rad, da bi čimveč peli. Ni slučaj, da je ta zbor A-PZ, kaj pravite?!
Bartok, ki jih ni maral, je rekel: »Tekmovanja so za konje«. No, delno se s tem strinjam, vsak ocenjuje po svoje, včasih se pač lahko tudi ponesreči, nič hudega; če pa smo že konji, naj vam povem, mi smo Lipicanci! Nagrade pridejo in grejo, občutek pa, da si naredil nekaj lepega in publiki nudil glasbeni užitek, to ostane!
In sem zašel v patetiko, ravno to, kar nisem hotel! Če bi bil tu Mare, bi me pogledal in mi rekel:«Ma vai via, vai!«, Žgavc bi se posmejal in zapel »Nessun dorma«, Jaka K. bi ustrelil kak štos, Andrej M. (ta »mulo« je res en zaklad...Paisaje in Evening star se mi neprestano vrtijo v glavi) bi že šarmiral kako punco, na koncu pa Jaka M. dodal še prodorno sarkastično misel; Tine bi stiskal ZAP-a, Sandi iskal intonacijo, punce bi nas obupano pogledale, Anne bi majala z glavo, Erika in Maja bi se nasmejali, Alenka bi nas strogo pogledala (a po mojem se na skrito tudi ona posmejala), Tanja pa vse skupaj slikala. Kakšna klapa!
Hvala, da ste me tako lepo sprejeli, komaj čakam, da se spet srečamo!
Dragi vedno nasmejani Marko! Hvala za prelep prispevek!
.JPG)
