Gostujoča tipkovnica

Ko umetnost ulovi umetnost

Že nekaj časa v meni tli želja po tem, da bi napisala, kar mi hodi po mislih in kar si ne 'upam' povedati naglas. Par besed o zboru in o tem, kaj mi je doprinesel v mojem skromnem triletnem prepevanju v njem. Predvsem pa bi rada spodbudila nove člane, da ne obupajo prehitro, če se jim je kdaj zazdelo, da so vaje predolge, prezahtevne, ali karkoli že … kajti plačilo za trud je neovrednotljivo. Pomembno je, da zna vsak sam zase potegniti največ in najboljše iz tega, kar ponuja zbor – in tega, kar daje, ni malo. Za nekoga so lahko tisto najboljše turneje po tujini, lahko so koncerti, vaje, druženja po koncertih, glasbeno znanje, vokalna tehnika … Med drugim tudi neke življenjske kvalitete, ki ti v vsakdanu vedno pridejo prav. Red, disciplina in odgovornost so veščine, ki jih definitivno osvojiš kot član APZ UP.

Mogoče si bo kdo mislil, da pojem slavospev APZ-ju, vendar ne, ni tako. Kot vsaka stvar, ima tudi zbor negativne plati, le da so te lahko zame drugačne kot za koga drugega, zato ne bi rada komurkoli sugerirala nekaj, kar je mogoče moteče le zame. Odločila sem se pisati o njegovih kvalitetah in pridobitvah, ki sem jih sama oz. ki jih kot član APZ-ja lahko dobiš. Povod za pisanje je predvsem to, da sem o tem razmišljala že nekaj časa in sedaj se mi je zdel primeren trenutek, da to spravim še na »papir«. Zakaj? Ker imamo ogromno novih članov, od katerih se veliko pričakuje, ne vedo pa, da to povsem opravičeno, saj bodo s tem sami imeli od petja v zboru največ.

Če vladajo le smeh, zafrkancija in nedelo, ni dobro, ni uspeha in zadovoljstva. Če ni smeha in sproščenosti in je samo delo, garanje, vaja, potem spet ni dobro, saj sta klima in vzdušje, v katerih deluje neka skupina, bistvenega pomena. Umetnost je ujeti zlato sredino in mislim, da jo naš zbor dobro lovi. Umetnost je ujela umetnost, bi lahko rekli. So obdobja, ko zaide, bodisi malo v eno bodisi malo v drugo skrajnost, ampak vedno se vrača tja, kjer sta združena kvalitetno delo in dobro vzdušje.

Ambrož je glasbenik izjemnega pomena – skladatelj, zborovodja, pedagog … Skratka ne vem, ali se tega zavedajo novinci v zboru, ampak peti v takšnem zboru in pod tako izkušeno roko, bi si lahko šteli le v čast. Razumem tiste, ki ne hodijo na vaje oz. nehajo hoditi na sploh k zboru, ker jim je tempo dela prenaporen ali prezahteven, ampak večina pa nima tovrstnih razlogov, zato se mi zdi skrajno neodgovorno, da prešpricaš vaje, potem pa imaš recimo čas za žur do jutranjih ur. Sploh ni potrebe, da se katero od tega izloči, ker se da oboje izvesti. Neodgovorno je predvsem do tistih, ki hodijo na vaje. Vem, da je za to, da razmišljaš na tak način, potreben čas. Tudi sama še prvo leto nisem tako razmišljala, niti se nisem tako čutila z zborom kot danes recimo. Obstajamo pač osebe, ki potrebujemo več časa, da se »udomačimo«. Ampak ravno z rednim obiskom vaj, koncertov (in pokoncertnih druženjih ob kakšnem kozarčku), največ prispevaš k temu.

Morda je enostavno peti v zboru, če si »profi«, ampak kot amater moraš pa vsaj na začetku vložiti ogromna truda in dela, da je rezultat zadovoljiv zate in za zbor. Slednji je kot zastonj ure solopetja, če hočete. Ampak, da napreduješ, je potrebno delati na tem. Čeprav sem zelo samokritična, lahko rečem, da nisem v nobene zboru vokalno in tehnično ter po glasbenem znanju tako napredovala kot tukaj. Ne gre pa samo za »solopetje«, saj je pevec v zboru več kot le solo pevec. Zbor je kot solopetje, glasbena šola in dobro, sproščeno druženje v enem. Kot bi v trgovini naleteli na akcijsko ponudbo 3 v enem! Malo heca J

Prej sem pela v zborih, misleč, da je to idealno zame, ker za solista, ali nisem dovolj dobra ali nimam dovolj poguma. Nakar sem tukaj odkrila, da moraš kot dober zborovski pevec imeti vse to in še posluh do drugih glasov, s katerimi sestavljaš celoto. Ambrož je odličen učitelj tega, le poslušati ga je potrebno in si kdaj kaj zapisati.

Ko sem prišla k APZ-ju, sem bila »vržena« v težek program, ki se je vadil za Veliko nagrado Evrope. Še posebej je bilo naporno zato, ker takrat dve leti nisem nikjer pela, sedaj pa kar naenkrat zahtevne pesmi, dooolgo vaje … A sem vztrajala, kot še nekateri, ki so tisto leto prišli z mano, in danes lahko rečem, da mi je APZ zlezel pod kožo. Zbor bo poleg še nekaterih stvari, ena tistih, ki jih bom na izmenjavi najbolj pogrešala. Od začetka leta do zdaj sem prispevala k temu, da se novi naučite starega programa in uvedete v delo zbora. Upam, da se je trud splačal in da se bom po vrnitvi iz Prage vrnila v dobro stoječ zbor, od katerega se bom lahko naučila oziroma mi bo pomagal osvojiti nov program za tekmovanje.

Za konec naj vam zaželim še zdravo, uspešno in predvsem zadovoljno novo leto 2011.

BS