Glas predsednika: Chi non lavora non fa l'amore

Na današnji dan, 8. januarja, se je Krištof Kolumb odpravil iz Novega sveta nazaj v Evropo, rodil se je Isaac Newton, rodil se je tudi učitelj slepih, Louis Braille. Na ta dan je bila izvedena prva operacija slepiča, rodil se je direktor CIA-e, ustanovljena je bila EFTA, Utah je bil sprejet kot 46 država ZDA, Einstein pa je objavil svojo znamenito enačbo!
Na 8. januar leta 2012 pa je predsednik APZ UP nagovoril ljudstvo!

Chi non lavora non fa l'amore (klik)!

Tanja N. mi teži. Teži neprestano naj spišem en blog. Lahko karkoli, je rekla. Ni važna dolžina (pri dolžini sem vedno zmeden, ene punce pravijo, da je važna, druge spet, da ni …), ni važna tema (ne vem, ene hočejo da je luč zaprta) važno je samo, da je čim prej (spet ne vem, ene hočejo da traja) in da je v mojem stilu (OK – moj stil je res zakon). Kakorkoli, meni se je zdel začetek leta primeren trenutek za izliv, se pravi izliv mojih besed na ta blog pogrešanih not.

Verjetno je to zato, ker trenutno v našem APZ press centru vlada čas kislih kumaric – te sicer niso rezultat kislih obrazov, ki bodo v prihodnjih mesecih, hočeš nočeš, brali novo glasbeno literaturo. Je pa že boljše tako, da so kisle kumarice, kot pa kisle slike na našem vedrem blogu.

Skok iz decembra v januar je interesantna prelomnica v šolskem ali bolje študijskem letu. Ko vse proslavlja konce in začetke, smo v-šolo-še-vedno-zahajajoči pravzaprav šele dobro začeli svoje obveznosti. Za nami so tisti trije meseci, za katere smo v oktobru rekli, da bomo v njih poizkusili kaj novega, si morebiti zadali zadolžitev več – »bomo poizkusili do novega leta, potem bomo pa videli kako bo šlo.« In zdaj smo tu po novem letu, z izpolnjeno obljubo – poizkusili smo – in kaj zdaj? To je tisti isti čas, ko si rečemo, no pa bomo te stare hobije povlekli še do novega leta, ali pa najpogumnejši celo: po novem letu bo bolje.

Vrste APZ-ja se najbolj zredčijo, predvsem pa tudi omehčajo, prav na tej božično-novoletni prelomnici. To niso ugotovitve kake daljše študije ampak tudi lastna izkušnja ubogega mene. Vse skupaj se zdi nekako cool, vseeno pa spustiš ene vaje, tako, da vidiš kako je enkrat manjkati. Sezname najraje podajaš preko sebe ali pa na daljne pomladanske datume raje napišeš vprašaj, češ – kaj pa jaz vem kje bom takrat…

In takrat dragi otroci, ja, stricu Abrožu začnejo siveti lasje. Pa ne samo njemu tudi nekaterim lepolasim facam v odboru, čeprav številni to skrivajo z rednim barvanjem ali uporabo vrhunskih šamponov (www.headandshoulders.si - res hude stvari, za prhljaj, suho ali dražeče lasišče…).

Šalo na stran. Ja novi pevci, poizkusili ste, hvala vam, in ugotovili ste, da je to, to. Zdaj ni čas, ko bi omahovali, zdaj se začne zares! In, ja, po-novem-letu-bo-boljše misleči pevci – novo leto je mimo, misli si, da je boljše! Vi pa, še-do-novega-leta obupanci, še malo, sezona se konča oktobra.

Chi non lavora non fa l'amore – dobra energija v zboru je v veliki meri odvisna zlasti od uspešnosti zbora, ta pa je možna le z dobrim delom vseh in vsakega posameznika. Zbor je kot hiša s kart in vrsta domin hkrati, ko se podre ena karta se močno zatrese hiša, hkrati pa ta karta sproži domino efekt. Bodimo torej odgovorni drug do drugega in predvsem do tistih, ki v zbor vlagajo enormno mero energije, truda in časa. Zahvala njim, njemu in nam samim je preprosta – točen in reden prihod na vaje in malce zbranosti, vestno izpolnjevanje seznama dogodkov in seveda ščepec dobre volje, ki kot vegeta pač paše povsod.

Pa naj vam ob enem vsem skupaj – pevkam, pevcem pa tudi zvestim bralcem našega medijskega centra pogrešanih not – zaželim še eno srečno leto, ki naj bo tudi zdravo (predvsem v predelu grla) za uspešnost smo se pa ravnokar dogovorili, ane?

Marko, hvala za ta prekrasen izliv. Kolikor je uredništvo "kjesomojenote" odprtega duha glede teme, je pri dolžini pozorno! Kvalificiraš!

Pevcem pa...Chi non lavora non fa l'amore (klik)!