Kje so moje note?: Gostujoča tipkovnica: Sandra L.

Veseli dan! Gostujoča tipkovnica. Sandra Lenaršič piše za nas. Smo mogoče kje kdaj kaj podpisali, da so članice uredništva Kje so moje note? izključno 2. altistke? Ta bo že četrta, kar je super bilanca za naš glas.

O čem govori? Torej, himno univerze "Samo obstati ne smeš" smo vzeli tako resno, da imamo ta teden že druge vaje (ja, takoj naslednji dan po tekmovanju smo pričeli), dogodkov pa je bilo toliko, da se še nazaj oziramo. Tokrat k trem preljubim dogodkom, že napovedanim Avtomobilom, četrtkovemu koncertu in seveda Prijedoru.

AVTOMOBILI – Starejšo a še vedno aktualno skupino Avtomobili so spremljali APZ-jevski glasovi v koprskem gledališču. Polno smeha so nam povzročali nekateri člani zbora, ki so zadnje minute »špegali« po notah in ponavljali besedilo. V kosteh smo čutili MRAZ, ki ga ne poznamo. Smeha torej ni manjkalo niti na odru niti izven njega:

Foto: Črt Rudman

Pa še en posnetek s koncerta:

ČETRTKOV KONCERT, Glasbena šola Izola – Tla, ki so »škripala«, note, ki so šelestele in mladi glasovi so se slišali na četrtkovem koncertu v Izoli.. Obisk, ki ni bil obširen a vseeno hvaležen za našo prvo izvedbo celega programa za Prijedor:

Foto: Andrej Nuncija

Tekmovanje Zlatna Vila 2013, Prijedor

Rana ura, zlata ura, ki je odbila 4.00 zjutraj na Zelenem parku v Kopru. Počasi smo se zbirali zaspani obrazi, ko smo že nestrpno čakali na avtobus. Pred njegovim prihodom pa nas je čakalo presenečenje…modre kot morje - znak primorske – jakne. Sedaj se ne bomo več iskali APZ-jevci, ker ta modra res »seva v oči«. Pot do Bosne je terjala cca. 7 ur,če odmislimo čakanje na meji zaradi skeniranja osebnih. Prihod je bil uspešen, nastanek v hotelu tudi, le dvigala so delovala zelo počasi, da smo šli raje kar po stopnicah 8 nadstropij. Nestrpno pričakovanje na tekmovanje se je začelo. Akustična vaja po kosilu, odhod nazaj do hotela in preoblačenje. Pred tekmovanjem še nekaj napotkov našega Ambroža in akcija se je pričela. Čakali smo že nestrpno pred dvorano, ko se je na hodniku čudežno prevrnil koš s cigaretnimi ogorki. Ah ja, kaj vse dela živčnost. Po končani napetosti odpetih pesmi smo si izmenjali pozitivne in negativne občutke. Pa kaj bi o tem…začela se je žurka! Po nočnem prihodu v hotel smo se odpravili do reke. Pospremila nas je še harmonika in nihče drug kot – glas APZ-jevcev. Ne bi se spodobilo, če ne bi šli še na čevape do bližnjega kioska. Pa še vedno nam ni bilo dovolj. Vrnili smo se v hotel in še tam nadaljevali zabavo – seveda že bolj razčlenjeno. Naslednji dan smo bili pravi mački. Po zajtrku smo se nekateri odpravili v mesto, drugi pa so stvar preprosto..prespali. V večernih urah se je odvijala razglasitev rezultatov. Po dooooolgem čakanju nanjo z vmesnimi »zajebancijami« naših fantov, brez katerih ne gre, smo le dočakali odziv. Seveda najboljši odziv, kar si lahko mislimo. Zlata plaketa, prvo mesto in še nagrada za najboljšo izvedbo, dinamiko ipd. Skratka solze, ki so polzele po licih APZ-ja so zgolj živ dokaz vsega truda in časa, ki smo ga vložili. Najbolje pa se je izkazal Ambrož s svojim humorjem na odru in očarljivostjo ter močjo, s katero znova in znova dokazuje, da APZ vedno je in vedno bo. Ambrož, hvaležni smo ti! Povratek v hotel in polnočna večerja, ples in zopet…žur do jutranjih ur. Pot nazaj do Kopra je bila nenavadno tiha. A naj nam bo, saj smo s svojo energijo in uspehom dokazali, da smo enkrat in za vedno APZJEVCI!

Foto: Andreja Hrvatin