Izpoved nekega basista

Jutro. vročina leze skozi priprta polkna in naznanja enega tistih zgodnjih dni, ki naznanjajo poletje.v kopru pride vedno junija.letni koncert. pakiram v avto.note, obleka, čevlji, črna mapa, srajca… kratki rokavi ali dolgi? po včerajšnji depeši vrhovnega poveljnika kratki odpadejo…vihamo si dolge. ne vem, v pokrajinskem zna bit nečloveško vroče. spomnim se lanskega, ko so bile temperature podobne letošnjim, a je bil zrak dodobra napojen z vlago.tisti občutek, ko prideš izpod tuša pa si že nared za ponovno pranje.ja, v nekem takem ozračju smo izpeljali lanskega, vmes sanjarili da bi od nekod povlekel svež veterc in nas odrešil vseh muk. sprašujem se, kako je vsem tistim sedečim, ko si med uro in pol dolgim programom poskušajo odlepiti sedalo. ma ne, si rečem. letos bo bolj znosno. letos bo zadnji. ponavadi je dan na letni koncert tak kot vsi ostali. vstaneš, pripraviš vse potrebno, avto, služba, kosilo. za razliko tokrat konkretna malica po alienovsko (za trebuh, ga ni prehlada).vse za višji cilj, da bo grlo podmazano in glas tekel kot po masti??! pa vseeno dobim klic Š.bo potrebno nekaj pripeljat z avtom do muzeja ok? heh, zgodovina SE ponavlja. fantje naročeni pri dr. ambrožu že ob 16:30. ta pesem se mi pa res ponavlja že vseh šest let.znam jo že brez da bi gledal v note.danes, kot fosil, si rečem, danes bo malo drugače. vaje na dan koncerta jemlji z rezervo, šparaj glas da ne boš ob tretji pesmi ko bo šlo zares, zagrljen in z izbuljenimi očmi.ja, danes pa res. za finale. bo šlo? moška zasedba ponovi tisti tartinijev štikelc, ki ga bi ga lahko (če odštejemo dve vaji) peli »a prima vista«.cca 6 strani enake melodije z menjavanjem teksta.vse je v interpretaciji, si ponavljam.uvodni komad na koncertu pa upam da nas ne bodo sodili po začetku?! uuu andrejino presenečenje, pleničke je prala. topa je »a prima vista«.zvadimo, ponovimo. eh ljudska, tiste terce si pa človek že zapomni. si šparal glas?niti ne.super,vse po starem.zahvaljuem se stanujočim v bližini, ki so mi omogočili tuš v sili.10 do osmih, vsi prisebni in pripravni. v prvem delu predstavimo publiki resno glasbo.z očesom lovim znane obraze po dvorani in ulovim zbrko na levem krilu zbora, in kasneje izvem, da so nekateri resno jemali preresno.v dvorani ni zraka, pobirajo ga ljudje.okna so zaprta.vseeno, kapo dol solistki.potem prva pavza. drugi del naznanja prehod…hmm če je tista prej bila resna, potem je ta neresna? vmes si rečem, človek uživaj, take stvari se ne ponavljajo. začuti kak ton več kot ponavadi.druga pavza.pohvale, zahvale, darila, rože…vse kar traja.mislim da je ura že vsaj deset. nisem bil daleč.magnificove izpeljemo.tudi z modnimi dodatki.kako dobro bi šele bilo, če bi bili vsi sposobni in se spomnili na črna očala. sanje, neizvedljivo. preveč nas je. 12.

Zaključek z bisom. njen čeua ti gna. včasih smo jo imeli za svojo. kdo, jaz ali oni? Heh, v šestih letih se marsikaj spremeni. tudi tenor v basa.

foto: Mitja Tretjak