Alumni štorije: Prva turneja Komornega zbora Aegida

Še ne dolgo nazaj smo sanjali o alumni zboru, danes pa si že ližemo tiste prisrčne rane, ki ostanejo po uspešni turneji, skušamo nadoknaditi urice spanja, prebuditi zaležane ude in se hitro ponovno uglasiti. Je moral biti »deštin*« tisti, ki nas je »spravu v kop«, v polsedežni apartma na avtobusu, s sosedovo ramo za kušin*, v pritajenih zvokih guitalele-ta in manj pritajenih zvokih petja italijanskih risank proti Sofiji. Takšne klape ne srečaš vsak dan. 

Primem kredo in prečrtam še zadnji datum celodnevnih vaj na tabli v kuhinji. Še preden smo pomežiknili je bil na vrsti koprski uvodni koncert turneje po Balkanu.
En malo večji kovček, vreča z obešalnikom, v njej vse za koncerte in cula za na avtobus, seveda. Klapa nasmejana, eni na smrt zaspani, eni lačni, vsi s »kušini«, češ, da je do Beograda dovolj uric za nadoknaditi vse, kar fali. Vsled vestnosti slovenskih carinikov nam je bila dana še kakšna več, oziroma kar 4 ure. Tragedija na meji. Pa smo ji čisto po Mlakarjevo pogledali v rit in v tako nastali komediji izkoristili možnost, da se naspimo že v Sloveniji. 

Naslednjega dne »že« stojimo na terasi Editine prekrasne vile v predmestju Beograda. Na tiho si zrecitiram dobro staro »Kjer Donava bistri pridruži se Savi, od tvoje lepote zaslišal sem davi« in pojem kup čisto v tamkajšnjem stilu s srcem pripravljenih dobrot, sirovo pito, piškot, torto, kavo, čaj, rakijo. V sosednji, rahlo zadimljeni sobi pa že Bec na klavirju. Med prepevanjem naredim mentalno fotografijo in v naprej podelim nominacijo za naj trenutek turneje. Lepše kot tako...

Modra kočija nadaljuje proti Nišu. Sem pa tja nekdo iz klape "časti" WC (za nevedne: če ni kovancev je hvaležnost  neprimerno večja, če ti nekdo plača WC, kot, če da za rundo). Po avtobusu krožijo same dobrote – rojstno-dnevne in domače Brkinske. Naš jukebox na dveh nogah stresa vice iz rokava, Tjaša in Sanja nam priredita oddajo v stilu »tourist information for visitors from abroad«.
V Nišu časa ravno za hiter tuš. Drugi koncert turneje odlikujejo hvaležna srbska publika, nasmejani župnik, simpatični vrvež v predzadnji vrsti ob nastopu naših prekrasnih solistk, naši mladi skladatelji in prekrasen ambient, cerkev polna mozaikov. 

Trije dnevi, trije koncerti, vrhunec turneje torej v nedeljo, na mednarodnem zborovskem festivalu na Akademiji za glasbo v Sofiji. Kar šofer obljubi, to šofer izpolni. Pa sta nas zapeljala po ulicah direktno do vrat, na milimeter natančno izpeljala vse tri nivoje (če bi bila to igrica), sem pa tja je policaj nagnil kakšen prometni znak ali premaknil kakšen avto, da smo šli mimo, Čopi pa goloroko umaknil del smetarskega otoka. Temu se reče pred vrata. Na kratko, šoferske spretnosti, smeh, Granobili (tretji koncert), zadnji pari nogavic (tretji koncert), čudovita dvorana, med vzhodom in zahodom, foto session, masaže, noč v Nišu z gurmansko pleskavico, najboljšo družbo in pesmijo. S pesmijo, kakšno kavo več, prepetimi vsemi štirimi Mlakarjevimi CD-ji in že malo zvitim guitalele-tom pa do doma. Toliko petja na turneji ne pomnim. Podpišem še za kdaj! Pa magari z avtobusom v Argentino 😉 Pesmi imamo (očitno) dovolj na zalogi. 

V sliki: 

Servis na srbski meji. Popravljanje/montiranje brisalcev. Naj pada zdaj dež!

Utrinek z obrobja Beograda.

Koncert v Nišu.  (Katolička crkva Uzvišenja Svetog Križa)

Sanja in Tjaša v elementu. Turistične informacije. 

Priprave na koncert v Sofiji. 2nd International Easter Choral Festival 2017, Sofia, Bulgaria

Naši zlati skladatelji. Hvala za tako lepo glasbo!

Ambrož in Andreja

Prisrčna množica Aegidovcev. :)

 

Za konec vam privoščim še video, ki ga je sestavil naš Martin - Šiši:

Hvala vam, dragi sopevci, skladatelji, solisti, šoferja, fotograf Žiga, Vito, Edita in mama, organizacijski odbor in seveda naš zlati tandem Ambrož in Andreja. Z vami je vedno prekrasno - na odru in za njim. In hvala APZ-jevcem, da so nam prijazno namenili rubriko (s trenutno še začasnim naslovom) na blogu. 

* deštin - usoda; 
** kušin - blazina.